Limbuš (grad)
Lembach

12. stoletje

V bližini Limbuša je bilo že v prazgodovinski dobi utrjeno gradišče, zato je bil kraj najbrž tudi v srednjem veku že zgodaj naseljen. Ko je grof Bernard Mariborski leta 1147 padel na križarskem pohodu v Laodiceji, je štajerskemu krajišniku Otokarju III. zapustil več vitezov, med katerimi so bili tudi Limbuški - di von Leuvenbach. Leta 1189 se omenja kot priča prvi po imenu znani limbuški ministerial Leopold - Lupolt de Leumbach, ki je med leti 1193 - 1220 dobil od šentpavelskega opata Ulrika kot njegov fevdnik vas Kumen pri Lovrencu v Puščavi in posestvo v bližini, tri kmetije v Kamnici in posestvo pri Šobru ob Dravi. V tej listini se omenja kot domino Liupoldo ministeriali nosto de Levnbach. Isti Leopold je na samostanski zemlji v Kamnici samovoljo pozidal utrdbo, ki pa jo je nato proti odškodnini vrnil. Konrad Limbuški, očitno prav tako srborit kot njegov predhodnik, je oškodoval Žički samostan, kar je skušala z delom svoje dediščine poravnati njegova teta Zofija Limbuška. Leta 1259 sta brata Rudolf in Henrik Limbuška darovala studeniškem samostanu šest kmetij za svoji sestri Zofijo in Elizabeto. Limbuški so imeli skromno posest, zato pa številne otroke, ki so si iskali kruha v tujih službah. Srednjeveški viri jih pogosto omenjajo.

Grad Limbuš se prvič omenja šele leta 1332 in še to samo posredno - der Purchperch ze Levnwach in isto leto še enkrat der Purperch ze Lembach - grajski hrib. Grad pa tedaj že ni bil več v posesti rodovine Limbuških. Leta 1333 je gospa Luiza, vdova Brigka Mariborskega, izročila Ulriku Walsee v zastavo pol gradu Limbuš, ki ga je verjetno dobila za doto. Pozneje je grad prešel v roke Celjanov, vendar ni znano, kdaj in kako. Leta 1427, ko se omenja kot purk Lembach, ga je posedoval hrvaški grof Ivan Martin Frankopan Grbavski kot celjski fevd.

Grad se leta 1436 in leta 1448 omenja kot utrdba - vest. Ko so Celjani leta 1456 izumrli, je postal deželnoknežji in se nato v letih 1485, 1496 in 1499 omenja v listinah kot dvorec - gsloss in sloss. Leta 1477 je bil njegov oskrbnik Mathes Twannger, nato Bernard Griebinger, ki se je že leta 1463 po gradu imenoval Limbuški in ki je, kot pravi urbar iz leta 1498, na gradu pozidal kapelo - die cappellen im gesloss so herr Pernhart Gribinger gestifft. Ko je umrl, je zagospodarila na gradu njegova žena Veronika, ki je gospoščino vrnila cesarju, ta pa ji je nato dal Limbuš v zastavo. Sledila sta ji brata Bernard in Friderik, leta 1513 pa je terjal gospoščino kot Veronikino dediščino David Gall iz Rožeka pri Moravčah, ki je umrl leta 1534. Njegova vdova Valpurga je leta 1542 prijavila gospoščino kot pawfelig vnnd ein gemainer edlmanssicz - navadno plemiško prebivališče v slabem stanju, zato so jo ocenili le na 400 funtov. Leta 1549 jo je dobil v zajem mladoletni Adam Gall, potem pa si jo je pridobil njegov sorodnik Hans Bernard Herzenkraft, štajerski vicedom. Malo pred letom 1642 je dobila Limbuš Katarina Ivniška, od njene nečakinje Zofije E. Schatzl pa ga je leta 1666 odkupil šentpavelski samostan. Ko so samostan leta 1782 ukinili, je Limbuš postal državna last. Medtem je očitno že tako razpadel, da so ga leta 1797 skupaj s kapelo in pristavo porušili, material pa odprodali. Leta 1820 so na gradišču posadili trto. (citirano)

Grad je bil večkrat oblegan in poškodovan od Turkov, nazadnje pa v 18. stoletju porušen. Kot spomin na grad in njihovega zadnjega oskrbnika je na župnijski cerkvi ohranjen nagrobni epitaf družine Hertzenkraft iz leta 1669. Po ustnem izročilu bi naj bila iz ostankov gradu zgrajena vaška kapela (porušena leta 1954), na kateri je bil na freski poslikan grad, pa tudi do danes ohranjen kip Marije - kraljice miru bi naj bil iz grajske kapele. Vse do I. svetovne vojne je bil na lokaciji gradu spominski obelisk iz belega marmorja, zadnji ostanki so bili odstranjeni ob rigolanju vinograda na Grajskem griču okoli leta 1952, delčki kamnitega zidu in lokacija grajskega studenca se da najti še danes med zaraslim grmovjem. Med gradom in župnijsko cerkvijo je bil zgrajen rov za evakuacijo pred Turki. Zadnje raziskovanje rova in kripte v cerkvi, kjer je bil izhod iz rova, so opravili Nemci leta 1944. V župnijski koniki je ohranjena skica narisa gradu. (citirano z Wikipedije)

Literatura:
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - I. knjiga (Območje Maribora in Ptuja)", Partizanska knjiga in drugi, Ljubljana, 1990, ISBN /
Grad Limbuš - Wikipedija (http://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Limbu%C5%A1)
Kontaktni podatki:
/
Spletne povezave:
/
Prireditve:
/
GPS koordinate:
N 46° 33.265' E 15° 34.720'

nazaj

Pot po Grajskem hribu do vrha, kjer je nekoč stal grad
Med grmovjem najdemo še nekaj ostankov zidovja
Leta 2007 postavljen lesen kip okamenele graščakinje
Nekaj podatkov o Limbuškem gradu
Pogled z Grajskega hriba proti vzhodu
G. M. Vischer - Grad Limbuš; pravokotna, dvonadstropna stavba z dvema okroglima vogalnima stolpoma je oklepala notranje dvorišče; veliki stolp z baročno kapo v ozadju (viden na sliki), je verjetno le urni stolpič


nazaj