Na prvo neposredno omembo gradu naletimo leta 1261 (in castro Mannesperch), ko se omenja posestnik Hartwik in
njegove ženske sorodnice. Omemba iz leta 1256 (castrum Mannesperch) verjetno omenja istoimenski grad na Kranjskem
ali Koroškem. Nekateri viri navajajo za letnico prve omembe celo leto 1168! Arhitekturne značilnosti postavljajo
nastanek gradu nedvomno v 13. stoletje. Po Hartwiku se omenja njegov sin Hartnid (gradiščan v Ljutomeru leta 1328), za
njim Valter, morda Hartnidov vnuk. Rod je s Petrom okoli leta 1410 izumrl,
gospoščino, ki je bila svobodna posest pa so dedovali Stickelbergerji iz Avstrije. Leutold Stickelberger jo je takoj
prepustil svojemu nečaku Hartlu Holleneggerju, leta 1478 pa jo dobi v fevd Hartmann H. (geslos Mansperg). Paolo
Santonino, spremljevalec in tajnik caorlijskega škofa, odposlanca oglejskega partiarha, ki se je leta 1487 mudil na
gradu je v svoj popotni dnevnik zapisal: "Grad Majšperk ... ima dvojno, dobro utrjeno obzidje, obdajajo pa ga prednje
utrdbe, jarek in nasip." Ko je Hartmann umrl, je Majšperk podedovala njegova vdova Amelija in ga zapustila svojim
sorodnikom Lambergom.
Posest se je začela v 16. stoletju drobiti. Ko je leta 1570 umrl Jošt-Jobst Lamberški. so dediščino prevzeli njegovi
trije sinovi. Kot je pričala še leta 1885 ohranjena letnica na portalu, so grad leta 1589 prezidali. Leta 1618 je prevzel
Majšperk Adam Graf iz Šešč. V rokah rodovine Graf je bil tudi malo pred letom 1662, ko ga je dežela zaradi davčnih
zaostankov zasegla, in leta 1695(?), ko je pogorel. S poroko Ane Julijane Graf so ga leta 1710 dobili Mosconi, ki so
ostali gospodarji gospoščine do leta 1801. Takrat je grad kupil najemnik gospoščine Ravno polje Franc Blagotinšek,
pozneje poplemeniteni von Kaiserfeld, temu pa kot lastniki gradu sledijo leta 1819 Karl pl. Klar, leta 1820 Franc pl.
Mandelstein, leta 1837 Franc Blauensteiner, leta 1859 Alojz Sparovitz. Leta 1885 je bil grad že hudo zapuščen, konec 19.
stoletja pa je propadel.
O nekdanjem obstoju gradu pričajo le še skromni ostanki renesančne rondele od katere se je ohranil del severne stene. Vidni
so še sledovi obodnega zidu in obrambnega jarka. Območje razvalin je neurejeno in težko prehodno. Grad je nekdaj obdajal
tudi park, v katerem sta bili postavljeni skupini pastirčkov - muzikantov, obdanih s počivajočimi živalmi, delo
neznanega kiparja iz tridesetih let 18. stoletja.
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - I. knjiga (Območje Maribora in Ptuja)", Partizanska knjiga in
drugi, Ljubljana, 1990, ISBN /
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
http://www.slovenia.info/?_ctg_kraji=3441
|
nazaj
|
|
Pogled na ostanek rondele iz severe smeri
|
|
Zaraščen zid rondele
|
|
Pogled na razvaline rondele iz južne smeri
|
|
Odprtina v zidu
|
|
Na zahodnem obrobju hriba je ponekod možno opaziti sledove obzidja
|
|
Iz fotografije težje razviden zaraščen obrambni jarek, ki se vije okoli
hriba na zahodni strani
|
|
Litografija majšperskega gradu iz Reichertovega albuma
Einst u. Jetzt, 1864
|
|
Grad Majšperk, G. M. Vischer, Topographia ducatus Stiriae,
Graz, 1681
|
|