Muta je imela v srednjem veku pomembno vlogo, saj je tod mimo preko radeljskega sedla držala pot, ki je povezovala Štajersko in Koroško. Tu je bila mitnica (nem. Maut), ki je dala ime gradu in naselju, ki se je pozneje razvilo ob vznožju grajskega hriba.
Mitnico so tu ustanovili že sredi 12.stoletja, v njeno obrambo pa so kmalu pozidali tudi grad. Oboje, mitnico in grad je imel v zajmu od bamberškega škofa štajerski deželni knez. Vendar pa se grad omenja šele v pogodbi iz 1255, s katero je Bamberg zastavil svojo posest koroškemu vitezu Henriku iz Žrelca. V tej pogodbi se poleg tega, da se prvič omenja mučki grad - castrum Mutenberch omenja tudi izpostavljeni stolp - propugnaculum fuit situm, ki je nekoč varoval grad, a je bil tedaj že uničen. V deželnoknežjem urbarju iz leta 1265 se grad ponovno imenuje castrum Mütenberch. Leta 1279 so utrdbo in mitnico dobili v zajem sinovi kralja Rudolfa. Za gradbeništvo sta se leta 1299 za Žrelskimi potegovala Henrik Viltuški kot dedič in vojvoda Rudolf po svojem deželnem in knežjem pravu. Prišlo je do oboroženega spopada, o katerem govori tudi znana Otokarjeva »Rimana kronika«:
vojvoda hiez mit der vart mit chraft vnd mit wiczen Matenberg besiczen...
enhalb der Fewstritz stat...
der markt lag...
wer das haws gesehen hat, der weis wol, daz ez stat auf ein perg hoch enpor...
Rudolf je bil zbral veliko vojsko, v kateri so bili vsi njegovi gradniki, sodelovali pa so v njej tudi sekovski škof Ulrik, grof Froderik Vovbrški, maršal Herman iz Landenberga in drugi. Vojska je z vseh strani oklenila grad, postavili so celo dva oblegovalna stolpa in prišel je vojvoda, da bi vodil napad. S posredovanjem prijateljev Viltuškega, Kolona iz Vuzenice, plemenitih Aufensteinov in drugih je naposled prišlo do premirja. Vojvoda je leta 1302 dobil utrdbo, Viltuški pa 200 mark odškodnine.
Utrdbo Mattenberch vest in unseren lande ze Steyr in naselje je vojvoda Albreht II. leta 1341 vrnil škofiji, ker sta njegova brata kralj Friderik in vojvoda Oton umirajoč izpovedala, da do tega nimata pravice. Leta 1409 je grad zavzel Bernard Ptujski, ker so z njega napadli njegove služabnike. Ko je dobil odškodnino, ga je vrnil Bambergu. Leta 1425 je bamberški škof zamenjal grad in mitnico z grofom Hermanom Celjskim za nekaj posesti na Koroškem. Tako je grad leta 1456, ko so Celjski izumrli, postal deželnoknežji. Deželni knez je gospoščino združil z vuzeniško, na gradu pa je nastavljal oskrbnike ali pa ga je oddajal v zastavo. Kralj Maksimilijan je leta 1498 velel utrdbo, ki se leta 1478 imenuje gsloss an der Mawt, razvaliti. Leta 1510 je staro zidovje skupaj s pristavo v trgu podaril Žigi Dietrichsteinu, ki je upravljal urad v Muti, obenem pa mu je dovolil, da grad znova pozida. Iz tega ni bilo nič, zakaj že leta 1513 je Žigo Dietrichsteina zamenjal Žiga Ivniški, ki je ostal zakupnik vuzeniške gospoščine in urada do svoje smrti leta 1556. Sedež posesti je bil poslej »Eibiswaldov štok« (Eibiswald = Ivnik), stara pristava v Muti.

Do gradu pridemo po gozdni učni poti Grašin-Muta (glej prvo povezavo), ki se prične pri kovačiji v naselju Spodnja Muta.

Besedilo in slike (če ni navedeno drugače): Aleš Hotko