Dne 4.januarja 1336 je Friderik Žovneški, takrat kranjski deželni glavar, obljubil, da bo avstrijskima vojvodama Albrehtu II. in Otu I. omogočil odkup gradov Laško, Freudeneck, Klausenstein in Radeče z vsem pripadajočim za 870 mark srebra graške teže in 900 mark oglejskih denaričev. Kot izvemo iz neke druge, vendar enako datirane listine, sta se namreč imenovana kneza zadolžila pri Frideriku za razne naloge, ki jih je bil zanju opravil in sta mu, ker mu dolga pač nista mogla vrniti, pač zastavila naštete gradove. V teh listinah se grad Radeče - vest Ratsach oz. Ratschach prvič, a tudi, če odštejemo sporno omembo haws in Ratschach iz leta 1436, edinokrat omenja. Omemba thurn ob_Ratschach v Kroniki grofov Celjskih, kjer je beseda o gradovih, ki so jih bili Celjani iz tega ali onega vzroka porušili, se namreč po vsej priliki nanaša na stolp - dvor Turn, ki je stal ob istoimenskem trgu. Zanj vemo, da je bil v celjskih vojnah do kraja porušen.
Radeški grad torej v zgodovini ni odigral kakšne pomembne vloge. Valvasor le na splošno omenja, da ga je leta 1206 posedoval neki po njem imenovani Robert iz Radeč - Robert von Ratschach, vedar pa naj bi rodovina gospodov Radeških, tako kot mnoge druge plemiške rodovine, pač že izumrla.
Vesti o gradu se potem znova poajvijo v času kmečkega upora leta 1573, ko je na njem gospodaril oskrbnik Gnedic. Tistihdob je radeški kaplan Jurij Kunc ščuval tržane k uporu, puntarski vojvoda Ilija Gregorič pa je radeškim podložnikom poslal petelinje pero. Hkrati je Gnedicu naročil, naj pripravi hrano za kmečko vojsko ter prepreči beg domačega mitničarja pa tudi sem prebeglega sevniškega mitničarja. Vendar so domačini Gnedica prepričali češ, da »uporniki ne zahtevajo nič slabega«. Oskrbnik se je pripravljal na odpor, pri čemer se je v vsem gospostvu lahko zanesel le na pet do deset ljudi - vsi drugi so se nameravali pridružiti puntarjem. Gnedicu so Ilijevi ljudje res vzeli svinec, ki ga je hranil v rudniku Ruda pri Razboru pod Lisco, vendar ni prišlo do spopadov.
Leta 1850 je vzel žebniško-radeško gospostvo v zajem Viljem Lamberg z Boštanja, upravljal pa ga je med leti 1581 in 1593 Urban Treuer. Zoper novega zemljiškega gospoda so se podložniki hudo pritoževali, saj so mu očitali, da dviga tlako in davke, nezadovoljneže pa zapira v »tiranske ječe«. Tržani so imeli takrat, kot beremo v popisu iz leta 1582, kar 52 za orožje sposobnih moških, med njimi pa sta bila tudi stražar in trški sodnik, zato njihove pritožbe niso bile brez teže.
O drugih novodobnih lastnikih gradu nas pouči literatura. Za Celjani so ga posedovali Habsburžani, ki so ga kot deželnoknežji fevd dajali v zakup različnim rodovinam. Leta 1598 je bil njegov zastavni lastnik Herbert pl. Lamberg, ki ga je takrat s privoljenjem nadvojvode Ferdinanda izročil Inocencu baronu Mosconu. Mosconom so leta 1672 sledili Mordaxi, njim pa sredi naslednjega stoletja z njimi sorodstveno povezani Galli. V 19.stoletju naletimo še na nekaj meščanskih lastnikov gospostva, vendar pa je bil grad takrat že povsem razvaljen. Iz rok v roke je prehajalo le še posestvo.

Grad je že močno razvaljen, edini ostanki so v južnem delu kompleksa, kjer je vidnega še nekaj zidov in del JZ stolpa ter nekaj zidov na SV delu. Grajsko jedro je močno zaraščeno. Severni in vzhodni del sta bila naravno zavarovana s strmino. Na zračnih posnetkih (geopedia.si) je možno videti tudi mesto, kjer je stal okrogel JV stolp (glej Valvasorjev bakrorez), vendar je na samem terenu to mesto dokaj nedostopno.


Dostop do gradu je iz starega trškega jedra iz Starograjske ulice, in sicer nasproti cerkve po stopnicah navzgor. Držati se je potrebno poti, ki gre navzgor, saj je poti več in vodijo drugam. Pot je strma, vendar urejena.