Grad je bil v posesti krške škofije, na njem pa so kot krški ministeriali gospodovali ranšperški vitezi.
Prva posredna omemba gradu nastopi leta 1189, ko se kot priča krškega škofa omenja Odalskalk (Ulšalk?)
(Vlscalcus iunior de Rabensperch). Oznaka junior pomeni, da je bil predstavnik vsaj druge generacije
vitezov, ki so posedovali Ranšperk.
Grad se prvič izrecno omenja šele leta 1355, a to že kot Rabensperch das alt haws, naslednje leto kot
haws Rabensperch in dem Sevntal in leta 1338 die vest Rabensperch. Nedvomno pa je grad stal že
vsaj v 12. stoletju.
Poleg Odalskalka nastopajo v listinah s konca 12. stoletja tudi njegov oče Bertold, leta 1192 imenovan
Perchtoldus de Rauensberch in leta 1197 skupaj z njim še brat Engelskalk (Perchtoldus et filius
eius Engelscalcus de Rabensperch). Pozneje nastopajo poleg imenovanih leta 1224 Ortolf (Ortolfus de
Rauensperch), leta 1228 pa poleg že znanega Odalskalka še njegov spremljevalec Herman (Wlscalcus et
miles suus Hermannus in Rauensperch). Leta 1279 grad Ranšperk skupaj z Lembergom, kateremu se je
odpovedal Hartnid z Guštanja, formalno prejme v fevd Friderik Ptujski. Ptujski so do izumrtja leta 1438
oba gradova obdržali v fevdu in sta skupaj z Dobrno zaokrožala ptujsko posest severno od Celja.
Konec 13. stoletja se Ranšperski spet vrnejo na grad kot sekundarni ptujski vazali in to ostanejo vse do
izumrtja leta 1388, ko se po Ranšperku ne imenuje nihče več (po I. Stoparju rod Ranšperkih izumre okoli
leta 1360). I. Stoparju navaja še podatek, da naj bi Ranšpersko posest Frideriku Ptujskemu prodal Heinczel
Vrezzner leta 1335.
Po smrti Friderika ptujskega, ki je bil zadnji moški potomec Ptujskih, je Ranšpersko posest podedovala
njegova hčerka Ana, ki je poročila Ivana Schaunberškega. Shaunberški so takrat še bili lastniki Lemberga
pri Novi Cerkvi. Kot oskrbnik gradu je leta 1443 naveden Gašper Fayst. Shaunberški so bili pristaši deželnega
kneza in zato nasprotniki Celjanov. Tako so Celjani leta 1452 zaradi schaunberške zvestobe Habsburžanom Ranšperk
skupaj z Lembergom pri Novi Cerkvi požgali (porušili). Od konca 60. let 15. stoletja se grad že omenja kot
gradišče (purkhstal - opuščeni grad). V nasprotju z Lembergom pri Novi Cerkvi ta ni bil več obnovljen.
Na vzhodnem Gorenjskem se nahaja grad s podobnim imenom (Rabensberk), ki ga je morda zgradil Bertold III.
Ranšperki. Po gradu se je od leta 1301 do 1368 imenovala samostojna veja s podobnim grbom kot so ga imeli
Ranšperski.
Ljudsko izročilo pripoveduje o visečem mostu iz ustrojenih volovskih kož. Ta naj bi povezoval grad in sedanji
vrh Likastok ali Strgarjev vrh. Zaradi usnjenega mostu se je prvotno imenoval vrh Leder štok. Druga legenda
pripoveduje, da so grad in Strgarjev vrh povezovale tlakovane poti, po njih se je sprehajala grajska
gospoda. Med obema vrhovoma naj bi bili tudi čudoviti grajski vrtovi. Pod gradom je bila veliko votlina, za
katero ni jasno, čemu je služila, kmetje so jo kasneje zasuli z zemljo.
Analiza fotografij je zaradi preskromnih ostankov zidov žal nemogoča. V največji meri je ohranjeno južno obzidje.
Pri obhodu ne moremo mimo vidnih skalnih zapor, ki pričajo o tem, da je bilo zidovje v veči meri naslonjeno na
skalo, ki je bila ponekod spretno obdelana. Avtor prvih štirih fotografij je Matjaž Založnik.
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Spodnja Savinjska dolina", Založna Park, Ljubljana, 1992
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
|
nazaj
|
|
|
|
|
|
Obzidje na zahodni strani vrha
|
|
Južno pobočje vrha
|
|
Nekoliko vdrto okroglo območje zahodno od gradu; mogoče zasuta nekdaj
globoka votlina za katero žal ni navedena natančna lokacija
|
|
|
|
|
|
Planinska točka
|
|
Skrajno južno obzidje, ki je ohranjeno še v največji meri
|
|