Snežnik (grad)
Schneeberg

13.stoletje

Grad Snežnik leži na majhni skalni vzpetini na skrajnem jugo-zahodnem delu Loške doline ob vznožju snežniških gozdov, pod goro enakega imena. Njegov nastanek sega verjetno v 11. stoletje, čeprav naletimo na prvo posredno omembo šele leta 1269, ko se omenja oglejski ministerial Majnard s Snežnika - Meynardus de Sneperch in njegova sestra Ema, poročena s Henrikom iz Karstberga. Grad se prvič izrecno omenja leta 1361 kot vest dacz dem Sneperg in leta 1393 kot castrum de Sneperg. V letih 1402 in 1403 se omenja kot fest cze Sneperg.
Grad je takrat nudil potniškim karavanam vojaško spremstvo, spočite konje in tudi prenočišče. Prvotno podobo sta sestavljala dva vzporedna stolpa, ki sta oklepala notranje dvorišče , med sabo pa sta bila povezana s hodnikom. Trdnjava je imela tudi visoko obzidje, okrog katerega je bil skopan globok obrambni jarek, napolnjen z vodo. Na začetku 14. stoletja je posest Snežniških obsegala grad Snežnik, dva dvora v bližini in veliko število kmetij, travnikov in senožeti. V 14. stoletju pa se je začela moč rodovine zaradi slabega gospodarjenja in medsebojnih sporov manjšati. Po letu 1335 so imeli Snežnik uradno v fevdu Ortenburžani, v resnici pa so ga še naprej upravljali Snežniški. V drugi polovici 14. stoletja je postal dokončni materialni propad Snežniških zaradi velike zadolženosti in delitev posesti na več delov, neizbežen. Z večjimi prodajami se je posest razdrobila, grad pa je posedovalo hkrati kar pet zastavnih lastnikov. Leta 1392 je umrl glavni dedič Viljem Snežniški. Grad je podedovala sestra Zofija in ga že leta 1393 predala svojemu stricu Juriju I. Lambergu in njegovim sinovom kot oglejski fevd. V medsebojnih sporih dedičev je posredoval grof Friderik Ortenburški, ki je dediščino prisodil Juriju Lambergu, drugim pa odškodnino.
V posesti Lambergov je bil Snežnik vse 15. in 16. stoletje. Viri kot lastnike omenjajo Jurijeva brata Melhiorja in Vincenca, leta 1521 kranjskega deželnega upravitelja Jožefa Lamberga, okoli leta 1540 pa Volfganga Lamberga. Snežniška linija Lambergov je izumrla leta 1550, za njimi pa so posedovali Snežnik Lambergi z Ortneka. Leta 1580 je Snežnik podedoval Pavel Scheyer iz Soteske ob Krki, sin Felicite Lamberg z Ortneka. Pavlova hči Barbara, poročena s štajerskim plemičem Jakobom Pranckhom, ki je leta 1591 postal kranjski deželan, je po očetovi smrti leta 1589 podedovala snežniško gospoščino. Leta 1630 jo je od Barbarinega sina Adama Prankha kupil bratranec Boltežar baron Raumschüssl z Belneka in jo že leta 1635 prodal kranjskemu deželnemu glavarju knezu Johannu Antonu Eggenbergu (1610-1649). Ta je hkrati od baronov Coraduzzijev kupil tudi gospoščino Lož in prenesel upravno središče na Snežnik, zapuščeni loški grad pa je polagoma propadel. Od njegovega sina Johanna Seyfrieda Eggenberga je obe gospoščini leta 1669 kupil knez Janez Vajkard Auersperg (1615-1677), ki je dal z loškega gradu na Snežnik prenesti beneficij kapele sv. Uršule. Njegov sin Ivan Ferdinand knez Auersperg je leta 1707 snežniško gospoščino prodal Marku Oblaku pl. Wolkensbergu, bogatemu trgovcu iz Škofje Loke in graščaku na Puštalu in v Postojni, ki si je bil leta 1688 kupil plemiški naslov. Oblak je še istega leta združeno snežniško in loško gospoščino prodal Janezu Danijelu baronu Erbergu, ta pa jo je kmalu zatem odstopil Juriju Gotfridu grofu Lichtenbergu, ki je leta 1715 poravnal kupnino Markovemu nasledniku Francu Janezu Oblaku. Leta 1718 je Jurij Gotfrid Lichtenberg (1655-1720) dokončno združil snežniško in loško zemljiško posest, že leta 1690 pa je kupil gospoščino in dvorec Koča vas, tako da je z manjšimi izjemami (cerkvena posest, deželnoknežje mesto Lož) postal lastnik celotne Loške doline. Po njegovi smrti je posest nasledil njegov najstarejši sin Volf Danijel, a je umrl že čez tri leta. Njegov sin Ignac Ksaver je prevzel gospoščino in se leta 1747 v Ljubljani poročil z Barbaro grofico Lichtenberg. Ta je leta 1787 izročil gospoščino svojemu najstarejšemu sinu Alojzu, kresijskemu adjunktu na Dolenjskem. Po smrti Alojza in njegove žene Cecilije grofice Gallenberg so gospoščino dedovali njegovi še ne polnoletni otroci. Grofovska družina Lichtenberg, ki je na gradu preživela skoraj 140 let ga je bila prisiljena zapustiti zaradi gospodarskega propada. Leta 1832 je bila prisiljena sprejeti loterijsko posojilo. Glavni dobitek je bil celotno posestvo z gradom ali 250.000 goldinarjev. Srečni dobitnik, menda kovaški pomočnik z Ogrskega, je seveda raje vzel gotovino. Leta 1847 so Lichtenbergi dokončno obupali in prodali gospoščino spodnjeavstrijskemu merkantilnemu in meničnemu svetniku Sigmundu Karisu in njegovi ženi Mariji za 400.000 goldinarjev. Zaradi neporavnanih dolgov sta nova lastnika gospoščine že leta 1848 objavila stečaj. Država je leta 1850 zajela gospoščino v svoj načrt za razvoj gozdnega gospodarstva in obnovo kraških območij. Leta 1853 je gospoščino na dražbi kupil Otto Victor knez Schönburg-Waldenburg (1785-1859) za 800.000 goldinarjev. Otto v svojem življenju gradu ni obiskal niti enkrat. Za njim je leta 1859 posestvo podedoval njegov tretji sin Jurij; uspelo mu je dokončati delo svojega očeta in konsistuirati posestvo kot dedno, neobremenljivo in neprodajno - fidejkomis. Jurij se je po poroki s princeso Luiso Bentheim-Tecklenburg leta 1862 preselil na Snežnik in začel z obsežno obnovo grajskega kompleksa s pristavo in parkom. Zaposlil je izobražene gozdne strokovnjake, gradil sodobne gozdne ceste in na gradu vzdževal celo lastno kobilarno arabskih konj, ki je delovala do leta 1903. Leta 1869 so na gradu pod pokroviteljstvom kneza Jurija ustanovili prvo slovensko gozdarsko šolo in na njej so se do leta 1875 izšolale tri generacije slovenskih fantov, nato pa so jo zaradi nacionalnega pritiska ukinili. Jurij je iz propadajoče posesti ustvaril eno najlepših na Kranjskem. Po njegovi smrti oktobra leta 1900 je posest z gradom podedoval njegov prvorojeni sin princ Herman (1865-1943), ki je tu prebival le občasno. Za uspešeni razvoj posesti in gozdnega gospodarstva sta bila zaslužna zlasti oskrbnika gradu in gozdna direktorja Josef von Obereigner (1844-1903) in Heinrich von Schollmayer-Lichtenberg (1860-1930). Schollmayer je od prihoda na Snežnik leta 1884 do konca življenja pisal dnevnik in proučeval zgodovino Loža, Snežnika in okolice.
Leta 1920 je bilo posestvo razdeljeno na dva dela: grajski, ki je pripadal SHS in gozdovi, ki so pripadali Italiji. Knez je bil kot nemški državljan razlaščen a je leta 1924 dobil posestvo nazaj. Schönburgi so s pomočjo novega upravnika gozdarskega inženirja Leona Schaute obnovili posesti in poskrbeli za zaščito divjadi. Po smrti princa Hermana leta 1943 je posest podedoval njegov nečak Wolf Schönburg-Waldenburg (1902-1983), ki je živel v Toskani in nikoli ni prevzel svoje dediščine.
Drugo svetovno vojno je grad predvsem po zaslugi upravnika Leona Schaute, ki je grajsko notranjščino obvaroval pred pripadniki raznih vojska, prestal nepoškodovan. Avgusta leta 1945 je nova oblast posest z gradom nacionalizirala. Sprva ga je upravljalo ministrstvo za gozdarstvo. Kmalu pa je prešel pod upravo jugoslovanskega državnega protokola in to je njegov inventar obvarovalo pred učenjem. Dolga leta je bil zaprt za javnost, ker so ga pripadniki takratne oblasti uporabljali za lovsko postojanko. Pri tem so odtujili tudi vrsto dragocenih drobnih predmetov in nekaj pohištva, nekaj dragocenejših kosov inventarja pa so prenesli na Brdo pri Kranju. V sedemdesetih letih so začeli javnosti postopoma dopuščati oglede notranjih prostorov, v osemdesetih letih pa so grad dokončno odprli kot muzejski objekt in prizorišče kulturnih prireditev. Leta 1987 je bil grajski kompleks s parkom razglašen za kulturni spomenik in naravno znamenitost. Leta 2004 se je začela obsežna in celovito zastavljena prenova grajskega kompleksa. Opremo notranjih prostorov gradu, za katero strokovno skrbi Narodni muzej Slovenije, so prenesli na dvorec Dornava na Ptuju. Obnova gradu pa je povzročila tudi kritike, ki so se nanašale zlasti na destruktivni pristop in izvedbo preventivne protipotresne sanacije, saj je že vestni grajski oskrbnik Heinrich Schollmayer v 19. stoletju ugotavljal, da grad kljub številnim izpričanim močnim potresom v bližini od 11. do 18. stoletja nikoli ni bil poškodovan in da ne kaže niti najmanjše razpoke, ker stoji na potresno varnih kameninah.

Grad je začel v letu 2008 po zaključenih obnovitvenih delih sprejemati prve obiskovalce. Danes ima oznako razstavno-muzejskega objekta najvišje kvalitete.

Prvo novodobno srednjeveško prireditev v Sloveniji je izvedel Ranč Kaja in Grom 24. junija leta 1995 na Gradu Snežnik. Nastopalo je okoli 25 ljudi.

Literatura:
Sapač, Igor: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - III. Notranjska (Med Idrijo in Snežnikom), Viharnik, Ljubljana, 2006, ISBN 961-6057-54-5
(več avtorjev): "Gradovi, utrdbe in mestna obzidja", Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana, 2006, ISBN 978-961-6420-22-8
Kontaktni podatki:
Grad Snežnik, Narodni muzej Slovenije
Kozarišče
1386 Stari trg pri Ložu
Telefon:
01 705 78 14
www.nms.si
Spletne povezave:
Grad Snežnik (zaplana.net)
Grad Snežnik (burger.si)
Grad Snežnik (narmuz-lj.si, eng.)
Grad Snežnik (loska-dolina.net)
Prireditve:
Vodeni ogledi vsako uro, poroke, srednjeveške prireditve, razno...
GPS koordinate:
N 45° 40.967' E 14° 28.155'

nazaj

Pogled na grad s severne smeri
Do grajskega vhoda drži dvoločen kamnit most; zunanji vhodni portal je preprosto oblikovan, nad njim je vzidan grb Schönbburgov
Vhodno obzidje je utrjeno z okroglim in kvadratnim stolpičem, ki sta nekoliko višja od obzidja in opremljena pod napuščem z dekorativnim historicističnim konzolnim vencem
Na severni pravokotni stolpič se prislanja nižji trakt z nekdanjo grajsko kuhinjo, ki se navezuje na obsežno teraso
Notranji dvoločni kamniti most povezuje obrambno obzidje z grajskim jedrom
Z mostu so dostopni tudi leseni obrambni hodniki na notranji strani obzidja
Na začelni, zahodni strani se h grajskemu jedru prislanja visok polkrožen stopniščni stolpič s stožčasto streho
Znotraj stolpiča povezuje nadstropja železno polžasto stopnišče (avtor posnetka je Igor Sapač)
Vhodno fasado poudarjata dva renesančna konzolna pomola v prvem nadstropju, ki slonita na treh parih dvojnih konzol
V drugem nadstropju fasade je v osi vhodnega portala nameščen na konzolah počivajoči balkon s kovano ograjo (pred obnovo, avtor fotografije Igor Sapač)
V notranjščino grajskega jedra drži polkrožno sklenjeni poznogotski portal z okovanimi težkimi vrati, ki kažejo sledove številnih napadov v preteklosti
Zazidan portal iz 16. stoletja v obrambnem obzidju; foto Valentin Benedik
Razsežna vhodna veža sega skozi vso širino stavbe in jo deli na dve polovici; krasijo jo dva turnirska viteška oklepa, nekaj hladnega orožja, poslikani grbi in lovske trofeje
V prostore kletnega pritličja držita iz veže polkrožno sklenjena poznogotska portala, s prirezanimi robovi na ajdovo zrno
V veži je postavljen velik kamin iz nabrežinskega marmorja z vklesanim grbom knezov Schönburg-Waldenburg in njihovim družinskim geslom IM TRAV FAST (V zvestobi neomajen)
V stene veže so vzidani štirje rimski nagrobniki (1 spodaj, 3 zgodaj), verjetno iz 1. stoletja n. št., ki so jih leta 1887 odkrili pri cerkvi sv. Marjete v bližini vasi Šmarata
Severni del pritličja zavzemata t.i. biljardna soba (biljardna miza je prenešena v tretje nadstropje) in knjižnica, iz katerih vodijo trije prehodi na veliko, romantično oblikovano teraso; v tem prostoru sedaj potekajo poročni obredi
Knjižnica
Prvo nadstropje je rabilo za osebne stanovanjske prostore grajskega gospoda in gospe
Anin salon
Salon kneza Hermana
Neorokokojska peč v salonu kneza Hermana
Anin salon
Prostor za shranjevanje drv; ima ga vsako nadstropje
Starinska omara v drugem nadstropju
Lovske trofeje
V nekaterih nadstropjih je ohranjen renesančni tramovni strop
Egipčansko sobo so v severnem prostoru uredili leta 1906 in je odsev navdušenja nad staroegipščansko kulturo, ki je Evropo prevevalo v 19. stoletju
Biljard miza se je nekoč nahajala v pritličju
Prostor je nekoč rabil tudi za uprizarjanje iger
Veža tretjega nadstropja
Notranjost polovice najstarejšega dela gradu (domnevno iz konca 12. stoletja); iz pritlične veže vodi vanj gotski portal
Vzhodno od gradu je po letu 1860 nastal obsežen kompleks grajske pristave z gospodarskimi in stanovanjskimi poslopji
Tu so bila stanovanja številnih grajskih uslužbencev, upravne zgradbe s stanovanji za vodje gozdarskih uradov, skladišča za les, vozove ipd.
Motiv parka z ničelnim kamnom
Izvir Malega Obrha; menda je v vseh stoletjih usahnil le nekajkrat
Grad Snežnik s pristavo na razglednici iz okoli leta 1900 (Knjižnica Jožeta Udoviča v Cerknici)
Grad Snežnik pred letom 1860 na gvašu v zbriki gradu Snežnik, foto Valentin Benedik
Snežnik v Valvasorjevi Skicni knjigi


nazaj