Grad Šoštanj (nem. Schönstein - lepi kamen) je najbrž zrasel v drugi polovici 12. stoletja, kar dopuščajo
arhitekturne značilnosti grajskih
razvalin (stolpa) nad naseljem. V listini, nastali med letoma 1193 in 1220, se omenjata brata Eberhard in
Herman iz Šoštanja (de Schonenst(ein)). Ista šentpavelska fevdnika srečamo v Šoštanju leta 1236, tokrat
spet, tako kot že nekajkrat poprej, kot priči salzburškega nadškofa. Že leta 1201 in nato še v naslednjih
desetletjih se Eberhardus et Hermannus de Sonensteine omenjata kot fevdnika bamberškega škofa Ekberta
in njegovi priči. Zaradi sorodstvene vezi med Dravskimi in Šoštanjskimi, postane ob osvoboditvi Dravskih
spanheimskih vezi v drugi polovici 12. stoletja, šoštanjsko posestvo kasneje alod (Kos, Vitez in grad).
Z izumrtjem Šoštanjskih vitezov leta 1268 (po mnenju T. Ravnikarja od približno leta 1286 dalje) preide posest v
last Vovberških. Leta 1311 se omenja vitez (verjetno gradiščan) v imenu Pfafflina. Omenja se še enkrat istega leta
in nato še leta 1318 (purch Schonstain), kar predstavlja prvo izrecno omembo gradu.
Istega leta je bila Hermanu Vovberškemu s strani cesarja odobrena prodaja gradu lavantinskemu škofu Dietriku
Wolfsauerju, ki pa so ga Vovberžani verjetno že kmalu odkupili nazaj. Leta 1322, ko je Herman Vovberški umrl,
je utrdbo podedoval Friderik svobodni Žovneški, sin Katarine, roj. grofice Vovberške in jo nato 29. decembra
leta 1330 zastavil gospodom Walseejem, a le za kratek čas. Grad je potlej ostal v posesti Celjskih vse dotlej,
dokler njihov rod leta 1456 ni izumrl.
Kot celjski upravnik gradu se leta 1436 omenja Jošt Vaist, že kmalu nato, morda leta 1439, pa naj bi Celjani
grad sami razdejali (Kronika celjskih grofov), da bi se ga ne polastili Habsburžani. Kljub temu pa so
šoštanjski gradniki izpričani še
pozneje, tako leta 1448 Anthony Grimschitzer (iz Grimščic pri Bledu?) in leta 1456 Andrej Trebniški, ki
je takrat branil grad pred cesarjem Friderikom, vendar pa se je z njim kmalu pomiril in utrdbo obdržal v
zastavi. Leta 1459 jo je odkupil Krištof Narringer za 400 funtov. Verjetnejše je torej sporočilo, da so grad
leta 1473 razdejali Turki. Vsekakor se omenja leta 1503 že kot gradišče.
Obstaja mnenje, da v nekaterih zgodovinskih virih (vključno s prvo omembo) Schönstein ne predstavlja ravno
obravnavanega šoštanjskega gradu ampak nek grad v Lungau na Koroškem oz. Štajerskem ali nekje v Lavantu (Kos).
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji - Med Solčavskim in Kobanskim", Viharnik, Ljubljana, 1993, ISBN /
Kos, Dušan, Dr.: "Vitez in Grad", Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005, ISBN 961-6500-82-1
Stopar, Ivan, Dr.: "Razvoj srednjeveške grajske arhitekture na slovenskem štajerskem", Slovenska matica Ljubljana, 1977
|
nazaj
|
|
Notranjost stolpa, ki je poleg zelo visokega pritličja - to je imelo
funkcijo kleti - obsegal še tri etaže
|
|
Romanska svetlobna lina ter stopničasti zamik stene, ki služi kot
ležišče stropnikov in hkrati opredeljuje etaže
|
|
Na najbolj eksponirani zahodni strani stolpa je zid debel
okrog 260cm
|
|
Dostop iz zahoda varuje v živo skalo vsekan obrambni jarek, ki
ga na zahodni strani omejuje sekundarna zidava
|
|
Sanirana vzhodna stena stolpa z rekonstruiranim portalom, ki je
nekoč povezoval v stanovanjski trakt; novodobna zidava je dobro opazna
|
|
Stolp, ki je malone ohranjen še do svoje prvotne višine, V mraku
osvetljujejo reflektorji
|
|
Skromen ostanek palasa, južna stena manjšega pravokotnega prostora vzhodno
od stolpa
|
|
Nekoliko višja severna stena pravokotnega prostora, dela palasa
|
|
Ostanki palasa - severo-vzhodno zidovje
|
|
Stičišče palasa in romanskega stolpa
|
|
|
|
Pogled iz severa; v drugi etaži stolpa je ohranjena svetlobna lina
|
|
Ostanki severnega obzidja nekaj metrov od stolpa
|
|
Pogled na Šoštanj
|
|
Šoštanj s trškim dvorcem, razvalino starega gradu in dvorcem
Turn na bakrorezu iz Vischerjeve Topografije Štajerske, okoli leta 1681
|
|
Šoštanj in dvorec Turn; kolorirana litografija C. Reicherta,
okoli leta 1860
|
|