Grad Višnja gora je bil sedež grofov Višnjegorskih, ki so izhajali iz rodu Askvina, grofice Heme in
grofov s Plaina, po katerih so podedovali obsežno alodialno posest na Dolenjskem. V 12. stoletju je bil njegov
gospodar grof Majnhalm Višnjegorski (1132-1165), brat štajerskih gospodov Prisov in Plainov, ki se prvič imenuje
po gradu leta 1152. Dve leti kasneje, leta 1154 pa se grad tudi neposredno omenja kot castello Wichselberg.
Takrat je bila na njem izdana listina, s katero je Majnhard iz Šumberka odstopil vetrijskemu samostanu nekatere posesti.
Alodialna posest Višnjegorskih je segala na zahodu in jugu vse do Krke, kjer je mejila na posest
hrvaških Baboničev, okoli leta 1200 pa je grof Albreht segel celo prek Gorjancev, pripojil svojemu alodu celotno
ozemlje današnje Bele Krajine in ga zavaroval s svojo utrdbo Mehovo. V drugi polovici 12. stoletja in na začetku
13. stoletja se plemeniti Višnjegorski še večkrat omenjajo, vendar pa je njihov rod že v generaciji, ki je sledila
Albrehtu, izumrl. Njihovi dediči so bili grofje Andeški, Babenberžani in pozneje Spanheimi, tudi ti pa so, tako kot prej
Višnjegorski upravljali svoje posesti s pomočjo ministerialov, ki že od vsega začetka v ohranjenih listinah dovolj pogosto
nastopajo. V zadnji četrtini 12. stoletja izginejo iz javnosti, na gradovih pa jih zamenjajo kot gradiščani vitezi nižjega
ranga. Večji del višnjegorsko-andeške dediščine je s poroko s hčerjo meranskega vojvode Ota, Agnes, po letu 1230 dobil
štajerski vojvoda Friderik II. in jo obdržal do smrti leta 1246. Z vdovo se je poročil koroški vojvoda Ulrik Spanheimski
in zasedel posest. V listini iz leta 1250 preberemo, da se je Ulrik Spanheimski, ki je za Babenberžani prevzel večji
del višnjegorsko-andeške dediščine, poravnal z oglejskim patriarhom Bertoldom Andeškim. Izročil mu je vse zahtevane gradove,
med njimi tudi Višnjo goro, ki jo je od leta 1251 zasedal državni vikar grof Majnhard Goriški. Grad je ostal spanheimski
in v gradiščanski upravi. Vojvoda Filip gradu v testamentu leta 1279 sicer ni navedel med svojimi gradovi, je pa bil zapisan
v popisu posesti koroškega vojvode leta 1311. Sredi 14. stoletja so si ga podredili Habsburžani, a že pred letom 1386 je
prišel v posest Celjanov, ki so ga omenjenega leta prodali grofom Ortenburškim. Ko so ti izumrli, je grad postal
deželnoknežji, od 16. stoletja dalje pa se je zvrstilo na njem še nekaj plemenitih rodovin. Leta 1573 je nadvojvoda
Karl prodal gospostvo Juriju grofu Khislu, potlej so bili njegovi lastniki Mosconi in naposled leta 1631 Auerspergi.
Ti so v 18. stoletju grad opustili in prepustili propadu.
V začetku 20. stoletja je grad obiskal kastelolog Otto Piper. Omenja, da so tako kot večino drugih gradov pri nas,
tudi tega oropali za večidel klesancev. Razvaline se sodeč po njegovem opisu niso dosti spremenile do današnjih dni, iz
njegove skice pa razberemo, da je razvalina vsekakor po stotih letih izgubila nekaj kamenja.
|
Literatura: |
Stopar, Ivan, Dr.: "Grajske stavbe v osrednji Sloveniji - III. Dolenjska (Porečje Temenice in Mirne),
Viharnik, Ljubljana, 2002, ISBN 961-6057-34-0
|
nazaj
|
|
Po poti, ki pelje po jugo-vzhodnem pobočju
grajskega hriba, pridemo do pobočja, kjer najprej ozremo ostanke stolpa
|
|
Grajski vhod z izluščenim portalom, ki je bil po
vsej verjetnosti iz klesanca
|
|
Nakazan začetek loka portala
|
|
Pogled na vhod iz notranje smeri
|
|
Na zahodni strani se k vhodu naslanja ozka dolga stena,
del nekdanjega poslopja
|
|
Pogled na grajski stolp, ki ga delno zakriva zahodna stena razvaljenega
objekta
|
|
Iz vzhodne smeri pripelje pot pred vhod v stolp
|
|
Portal? v severni steni
|
|
Severna stena
|
|
Iz peščenjaka izklesan gotski okenski profil
|
|
Profiliran okenski okvir v zahodni steni stolpa
|
|
Pogled skozi okno v vzhodni steni
|
|
Ogelniki iz apnenčastega tufa
|
|
Notranjost stolpa (primerjaj s Piperjevo skico)
|
|
Pogled na stanovanjski stolp iz severne smeri
|
|
Severno pobočje, po katerem je ravno tako speljana pot do
gradu
|
|
Pogled na naselje Višnja gora
|
|
Johannes Clobucciarich, grad pri pogledu s
severa, okoli leta 1603 (Gradec, Štajerski deželni arhiv)
|
|
Johannes Clobucciarich, grad pri pogledu z
juga, okoli leta 1603 (Gradec, Štajerski deželni arhiv)
|
|
Otto Piper, risba palacija višnjegorskega gradu;
Oesterreichische Burgen VIII, Wien 1910
|
|
Grad in mesto na bakrorezu v Valvasorjevi Topografiji
vojvodine Kranjske, 1679
|
|