Grad Podsreda, kot najznačilnejši romanski grad na Slovenskem, je eden izmed tistih gradov, ki so mu zgodovinarji namenili nekoliko več pozornosti, predsem zaradi njegove ohranjenosti. Nemška oblika grajskega imena opozarja na veliko starost stavbe. Ime se je v prvotni obliki glasilo Herberch, kar pomeni zaklonišče, del utrdbe karolinške dobe, kjer so si ob nevarnosti iskali zatočišče vojaki, lahko pa pomeni tudi samo zavetišče, kakršna so bila ob srednjeveških cestah pogosta. Slovensko ime Podsreda je mlajše in nima z nemškim imenom nobene zveze. Tako kot pri Podčetrtku morda pomeni dan, ki je bil za trg pomemben.
Grad se prvič neposredno omenja leta 1213, ko je Ortolf Pnaninski, po rodu Trušenjčan, zapisal svoji drugi ženi Gebirgi castrum Herberch z vsemi pritiklinami. Že v tej prvi omembi je torej grad označen kot utrdba. V zadevni listni se omenjajo kot priče tudi podsreška ministeriala Hiltprand in njegov sin Wolfhard ter upravitelj podsreškega gradu Henrik: milites de Herberch, ministerial Hiltprand et filius eius Wolfhardus ter Heinricus procurator domus de Herberch. Leta 1251 je krški škof ulrik oddal v zajem gradova Planino in Podsredo Frideriku Ptujskemu in Henriku Svibenskemu. Leta 1265 je olomuški škof Bruno pred deželnim sodiščem v Mariboru razsodil spor med Henrikom Svibenskim in neko gospo Lemberško zaradi gradu Podsreda, ki ga je prisodil Henriku, obenem pa je naročil Liutoldu Lehniškemu - dominus Lutoldus de Leichtenekke - naj Henriku grad izroči. Henrikov sin Friderik in njegovi potomci so se tedaj že imenovali Podsreški. Leta 1318 se grad Podsreda omenja kot vest Herwerg in haws Herwerch, pozneje leta 1430 kot castrum in leta 1476 kot gschloss Herberg. Po letu 1320, ko je rod podsreških vitezov izumrl, je gospoščino dobil Seifried Kranichberški, ki jo je leta 1338 za 600 mark srebra oddal svobodnim Žovneškim. Leta 1339 je Viljem Pišečki zagotovil, da se zaradi podsreške utrdbe ne bo več prepiral s Friderikovom svobodnim Žovneškim in še tistega leta so se za 450 mark odrekli svojemu deležu Podsrede tudi bratje Viljem, Reinprecht in Albert Šperenberški. Leta 1340 je krški škof Henrik oddal grad Frideriku Žovneškemu v zajem. Leta 1355 so bila zglajena nasprotja zaradi utrdbe med salzburškim nadškofom Ortolfom in grofom Friderikom I. Celjskim, leta 1441 pa je krški škof Johan oddal Podsredo v zajem grofu Frideriku Celjskemu. Ko so celjski grofje izumrli, je grad prešel iz krških rok v posest deželnega kneza. Leta 1484 sta ga od cesarja Friderika dobila v zakup brata Erazem in Danijel Mindorfer, sinova Andreja Mindorferja. V naslednjih letih so se zakupniki in oskrbniki pogosto menjavali.
V zakupniških rokah je bil grad tudi leta 1515, ko so ga napadli in zavzeli uporni kmetje. Med zakupniki gradu sta bila leta 1569 Gašper baron Herbersteinski in leta 1573 Krištof pl. Ratz, ki je upravljal grad za časa velikega kmečkega upora. Kot izvemo iz njegove poročila, ki ga je poslal celjskemu vicedomu, grad in trg tedaj nista bila napadena niti nista utrpela škode; le birič Toman Satle je bil pri tem ob glavo. Leta 1617 je kupil grad in gospoščino v zasebno dedno last Žiga grof pl. Tattenbach. Leta 1701 jo je podedovala grofica Eleonora Evzebija por. Barbo, leta 1731 njena hči Marija H. pl. Apfaltrern in leta 1787 Fr. baron pl. Lazarini. Kot poroča Reichert, je za časa barona Lazarinija grajski kaplan Fernasari dosegel, da so strah vzbujajoči, dotlej nedostopni stolp nekoliko znižali, ob njegov vznožju pa razstrelili skalo. Tako so ustvarili možnost, da je postal grad neposredno dostopen z bližnje ceste. Pri teh delih naj bi se pokazala njegova nekdanja vloga. V zgornjem delu so našli nekdanjo izbo z loputo, ki je bila preperela, vendar je kauala sledove krvi. Potlej so v poldrugo klaftro debeli steni naleteli na majhne odprtine. Po nadrobnejši preiskavi naj bi se pokazalo, da so tu zazidavali ljudi in jih skozi te odprtine oskrbovali s hrano. Šlo naj bi najbrž za neko vrsto trpinčenja, z grožnjo zazidavanja, koliko ne bi prišlo do priznanja. Razen te mučilnice v stolpu ni bilo drugih prostorov, vendar so ob njegovem vznožju našli toliko kosti, da so jih morali odpeljati z več vozmi do za to izkopane jame, kjer so jih zagrebli.
Od Lazarinija je pred letom 1848 kupil grad knez Weriand pl. Windischgrätz in ga leta 1852 izročil svoji hčeri kot doto ob poroki z dednim grofom Schönburgom, ki je imel v posesti tudi grad Snežnik na Notranjskem. Zakonca sta grad preuredila in desetletja pozneje o njem beremo, kako je bil urejen tako imenovani turnirski prostor (ki tam pravzaprav nikoli ni stal). Živali kot so opice, lisice in ostale se pozorno sprehajajo po manjšem parku, v katerem najdemo redke cvetlice in tujerodne zadeže. V rokah Windischgrätzov je ostal grad do zadnje vojne.
V gradu Podsreda je bil tudi sedež deželnega sodišča. Po zadnji vojni so ga nekaj časa uporabljali za sedež gozdne uprave in stanovanja, ga medtem temeljito izropali, leta 1974 pa ga je začela spomeniška služba obnavljati.

V gradu je več prostorov, ki zaradi svojih arhitekturnih značilnosti zaslužijo pozornost. V stolpu sta v tretjem nadstropju ohranjeni romanski lini, v četrtem nadstropju pa je v severni steni ohranjen romanski portal, ki drži na podstrešje (ta obiskovalcem ni dostopen že lep čas). V stari kapeli, ki jo je leta 1612 ljubljanski nadškof Tomaž Hren posvetil sv. Filipu in Jakobu in sv. Ani, je na vzhodni strani ohranjena hudo poškodovana romanska apsida, ki pa ima na zunanji strani še svojo prvotno obliko - če pri tem ne upoštevamo sekundarno prebitega okenca.

Leta 1983 je upravljanje nad gradom prevzel Kozjanski Park, ki je isto leto začel z obnovo gradu.

Za podrobnejši opis stavbnega razvoja gradu, ki je vsekakor zelo zanimiv, priporočam ogled literature Ivana Stoparja, Grad Podsreda.

* Na nekaterih fotografijah nastopa srednjeveška skupina "Celjani" v sklopu Turističnega društva Celje.